“Prišli so ta črni, po duši so beli”

Nazaj na Blog

“Prišli so ta črni, po duši so beli”

Zakaj se je  pomembno odločiti v 5-ih sekundah? Tudi sama še vedno »padam« na finte in se pustim provocirati lastnim možganom. No, se pa učim. Čez vikend sem šla domov. Domov, v Tolmin, tja kjer sem zrasla, tja kjer so bili nekoč tolminski puntarji. No, tam ni več puntarjev, so se pa po tednu uživanja odpravljali domov člani velike svetovne familije »Metalcampovci«. Vsako leto pridejo. Sami krasni ljudje, res zgledajo hudo, ker so vsi črno oblečeni, z kilogramskimi verigami, tetovirani, nenavadni…lepi. Tudi zelo, zelo prijazni. Izgredov kot so povedali domačini cel teden ni bilo.   V petek je bil zadnji dan glasbe, spala sem sicer bolj malo, ker se je glasba slišala čez zaprta okna. Sem pa želela fotografirati prizorišče tega kampa, kjer se je zabavalo več kot 12000 ljudi, kar je enako številu prebivalcev celotne občine.

Zbudila sem se ob 7.30 uri in gledala hribček pred seboj, kamor sem se nameravala odpraviti in ovekovečiti to res veliko šotorišče. Še zvečer sem bila 100% prepričana, da me nič ne more ustaviti. No, zjutraj so se oglasili moji možgani. In so začeli nakladati…«Pa saj vidiš, da se podijo meglice čez mesto, vidljivost je slaba, saj se tako ali tako ne izplača, boš že šla naslednje leto. Zakaj bi zgubljala čas, če lahko v tem času narediš še marsikaj… ne hodi«. Ja, tako sem »cincala« pol ure, in po 30 minutah izgubljenega časa, sem se odločila…. da ne grem.

Sem pa trmasta in sem si rekla. »Ok. Ne greš na hrib, pojdi pa na jutranji sprehod«. In ker sem imela slabo vest, sem res šla. K sreči sem srečala soseda, ki mi je predlagal še boljši kraj, kjer se bo to prizorišče videlo. In slaba volja, ker sem se zavedala, da si dovolim, da mi lastni možgani nagajajo, se je razkadila. Usedla sem se v avto, se odpeljala in naredila res nekaj lepih fotografij.

Prepričana sem, da naključij ni, da je vse v življenju delano na ključ, z namenom,  da se nekaj iz teh naključij naučimo, ali pa tudi ne. Seveda, če  izzivov ne vidimo kot težave, temveč kot priložnosti.

Kako pa je z vami?

Ali se tudi vam dogaja, da ste v določenem trenutku prepričani, da bi tudi  gore premikali, da bi zaradi te energije opravili še tako zahtevno nalogo. Potem pa se zbudijo ti naši nezavedni možgani, ki imajo večjo moč, kot tisti zavedni možgani. Kot da sta v nas samih dva jaza, en bi, drugi ne bi. In se ve, kdo v večini primerov zmaga. In prav če ozavestimo, da smo »bipolarni«, lahko ustrezno reagiramo.

Delovanje na način kot delujejo vojaki

Ne samo vojaki, kar nekaj aktivnosti je, kjer se razmišljanje možganov pretenta tako, da se aktivnosti izvede na način, da se šteje nazaj.  Psihologija dela čudeže.

Saj veste kako je, ko ima vojak puško v roki. Da pride do strela se šteje nazaj, 3, 2, 1… zdaj. Tudi v vesolje vesoljska plovila pošiljajo tako, da štejejo nazaj:  5, 4, 3, 2, 1… zdaj.

Zakaj je bolje, če se odšteva nazaj in ne naprej. Prav zaradi naših možganov. Natanko na te limanice sem padla tudi sama. In ne samo, da je po petih sekundah prišla šesta, pa sedma. Nabralo se je celih 30 minut, da sem se dokončno ……premislila. Če bi po petih sekundah, vstala, se obula in šla, bi bila naloga opravljena.  Zakaj to traja ravno 5 sekund. Raziskave so pokazale, da ravno toliko časa potrebujejo naši nezavedni možgani, da preglasijo zavedne možgane.

Delovanje na način delovanja vojakov 

5…4…3…2…1…

ZDAJ-AKCIJA

Psihološko zadeva deluje, ker,  ko štejemo od 5 do 1, se nimamo kam več umakniti, ko pridemo do 1, in nas to podzavestno  prisili v aktivnost.

Če pa si rečemo, vredu, bom preštel do pet in nato nekaj naredil, je po pet 6, pa 7 in nalogo odložimo za bodoče. In potem vmes tako ali tako zgubimo energijo in vso voljo. Zato je priporočljivo, da delujemo hitro, da ne odlašamo.

Ali nam povzroča težave tudi neustrezno percipiranje dogodkov, ljudi?

Da, prav tako.  Tisti ta pravi domorodci v Tolminu, so prva leta v teh »črnih« osebah, ki so prišli na Metaldays, videli same negativce. Ker je bila njihova lastna percepcija naravnana tako, da take pojave pa že na morejo biti prijazne duše. Govorilo se je, da kradejo, da so kar naprej pod vplivom alkohola, da so težaki in podobno. Videz ni vse. V neki pesmi je bilo zapisano, da obleka naredila človeka, ljudi pa ne, in je res tako.

Kaj pa zavedanje, da imamo do nekoga visok, do drugega pa nizek prag tolerance?

Spomnim se vodja, ki je govoril, da neka zaposlena, kar naprej zamuja. Po podatkih iz evidence registracije delovnega časa, pa se je videlo, da je v 2 mesecih zamudila samo 1 x. Ker je imel zelo nizek prag do nje, ker mu kot kaže ni bila preveč pri srcu, se mu je vtisnila v spomin in je zadeve zelo zelo negativno posplošil.

Sedaj pa si predstavljajte, da bi se ta vodja dogovoril s svojim najboljšim prijateljem, da gresta na kavo, in bi ta prav tako zamudil. Najbrž se je tudi vam že zgodilo kaj takega. V takih situacija, ko imamo do nekoga višji prag  reagiranja, kar sami iščemo razloge, zakaj je kdo nekaj naredil, kar sicer ne bi smel. Kar iščemo vzroke in jih seveda tudi najdemo.

Delujmo zavestno, naj bo vsak korak premišljen

Če torej delujemo zavestno, in če se sproti kontroliramo, ali nekaj kar razmišljamo drži ali ne drži, šele takrat smo do ostalih ljudi, s katerimi smo v odnosih, v službi, doma  lahko objektivnejši.

Čas počitnic je idealni čas, za samorefleksijo. Da si vzamemo čas, in sami pri sebi naredimo bilanco svojega razmišljanja. Kako procesiramo razne informacije in zakaj jih procesiramo prav tako kot jih.

Kako smo vztrajni, in kaj je tisto, kar nas odvrne od prve energije, ko smo pripravljeni nekaj narediti, potem pa nam ta volja že čez 5 sekund  ponikne.

Od usmerjanja naših možganov pa je odvisen naš osebni uspeh in uspeh v delovnih sredinah.

Želim vam moč odprtega duha in uma.

Delite to objavo

Nazaj na Blog