»A tud vi sadite bučke«?

Iz sajenja se lahko naučimo marsikaj. Tudi, kako je potrebno naš miselni vrt kar naprej obdelovati, da ga ne uniči plevel. Da se nam ne zgodi to, kar se je zgodilo meni na mojem, sicer zelenjavnem vrtu. No, pazim, da se mi isto  ne  dogaja na miselnem, pa je včasih kar izziv.

Tako sem letos posadila kar nekaj zelenjave. Bučke, ki imajo očitno že v semenu  kot bi rekli mi kadroviki,  veliko teh splošnih znanj, kako pognati te globoke korenine, da jih vsak vetrc ne podre. V teh semenih je bilo veliko tudi teh specifičnih kompetenc, tistih posebnih znanj, veščin, kako zrasti z tako velikimi listi, z velikim cvetjem, kjer res ni šans, da bi jih prerastel majhen plevel. Listi so pazili na plodove in ti so se debili in zdebelili.

Ja, pri solati in špinači je bilo drugače. Obe sta imeli kot kaže zelo nizko samozavest, nizko samopodobo. Nista bili prepričani kaj vse zmoreta, zato je prevladal ego plevela. Se razbohotil in jih uničil.  Razrastel se je povsod in uboge rastlinice so trpele in tudi dotrpele.

Rezultat je bil priznam tak kakršen je bil tudi zaradi tega, ker se z mojim vrtičkom pogovarjam le na vsakih 14 dni, včasih ga celo samo pogledam. Ja, in mi vrača temu primerno.

Kako pa je z nami?

Ali obdelujemo naš miselni vrt sistematično, vsak dan, da bodo rezultati res podobni mojim bučam? V današnjem svetu hitrih sprememb, ko se je potrebno prilagajati vsakodnevno, ko tisto, kar znam danes, jutri že ne velja več. V svetu, kjer je na voljo veliko podatkov, ki pa jih je težko strniti v koristne informacije.

V svetu, kjer gremo zvečer spat, in zadolžimo sodelavca na drugi strani oble, ki pa je ravno vstal, da v času, ko mi počivamo, naredi  to in ono nalogo. Svet postaja globalna vas, vse več je konkurence, razvoj je zelo hiter, zato je prav to zagotavljanje stabilnosti, trdnosti in nenehno iskanje novih modelov poslovanja, novih načinov dela nujno. In  če nismo trdni, nam vse te sapice lahko hitro povzročijo velike težave. Pa smo spet pri plevelu.

Ali si v življenju vedno lahko privoščimo vrtnarje?

Ali si res lahko vedno privoščimo pomoč drugih? Ali lahko vedno računamo na nekoga, ki bi pazil na nas in v bistvu opravljal delo, ki ga pravzaprav moramo kar sami, da se v naših glavah ne naseli preveč misli, ki nam preprečujejo, da bi se podajali na nove poti, novim zmagam na proti.

Mentorji skrajšajo pot do uspeha, pa vendar…

Vseživljenjsko učenje pomeni tudi to, da imamo mentorje, da pridobivamo nova znanja in se učimo od drugih. Pa vendar, ko se v nekem trenutku moramo odločiti, smo prepuščeni samim sebi. In tisti, ki se uči iz napak, tisti, ki si upa, doseže gotovo več.  Ne dolgo nazaj sem slišala izpeljanko iz pregovora:

»Kdor z malim zadovoljen ni……je bogat«.

Joj, mi je bil zelo všeč. Res ne smemo biti zadovoljni z malim, vedno nam pripada več, najboljše, največje. Tam kjer je povprečje, je namreč že prevelika gneča.

Veliko sem med zaposlenimi, med vodji, med kadroviki. Vse bolj se namreč zavedajo, da je potrebno njihove sodelavce naučiti obdelovati vsak svoj vrt.

Zelo veliko pozornosti se namenja zaposlenim, ki imajo v svoji delovni karieri bogato kilometrino. To so tisti, ki jim rečemo »starejši« zaposleni, čeprav res nobenemu ta beseda ne godi, tudi nič ne pomeni. Kronološka starost ima namreč drug pomen kot ga je imela nekoč, pa čeprav omenjamo, da je kronološko star tisti, ki ima 45 ali 50 let. Te številke so danes omenjane predvsem takrat, ko država objavi razne razpise, kjer je mogoče višati kompetence tem strukturam zaposlenih.

Kako pa je z vašim miselnim vrtom?

Ali si upamo priznati, da ga ne obdelujemo vedno. Najtežje je biti popolnoma odkrit sam s seboj. Se zavedati, kje vse ga lomimo, kaj vse bi lahko izboljšali.

In ko to spoznamo smo se pomaknili iz stopnice nočem sprememb, ker se dober tak kakršen sem, na stopnico življenja, kjer si sami sebi rečemo »se zavedam, hočem, vendar še ne vem kako bi dosegel spremembe«.

In prav to odkrivanje samega sebe, je mogoče prav z  nenehnim pridobivanjem novih znanj,  z zavedanjem, da tisto kar znam danes, jutri ne bo več uporabno.

Delovanje na način kot delujejo gasilci, to je pripravljati se vnaprej na vse mogoče scenarije, tudi tiste, ki si jih ne želimo.  In prav to, da se nam način dela spreminja zaradi vse večjega vpliva modernizacije, avtomatizacije in robotizacije, pa je druga plat istega kovanca. Kaj bomo torej delali v bodoče, ker stroji vse bolj posegajo na teritorij dela ljudi.

Ali so pri tem na udaru prav starejši zaposleni, na manj zahtevnih delovnih mestih oz z nižjo izobrazbo?

Želim vam moč odprtega duha in uma.