Uganka: Kje je prostor, kjer se imaš najlepše in se vedeš najgrše?

Nazaj na Blog

Uganka: Kje je prostor, kjer se imaš najlepše in se vedeš najgrše?

V teh dneh smo vsi na preizkušnji. Ker pa že vsak ve, da naključij ni, da je vse na ključ, je tudi ta korona virus za nekaj že dober. Če ne za kaj drugega, pa zato, da nas je vse skupaj dobesedno prisilil, da smo se ustavili. Tudi jaz. Jaz, ki bi želela narediti vse najboljše, jaz, ki nisem več taka perfekcionistka, pa še vedno daleč od idealnega stanja normalnosti. Jaz, ki sem si celo ob vikendih navila uro, točno ob 6.30, ker enostavno nisem spala celo noč, ker sem kar naprej preverjala koliko je ura, če jo prej nisem navila. Jaz, ki sem od sebe in seveda od drugih  zahtevala vse naj naj.

Sedaj imamo čas, da se pričnemo vesti nekoliko lepše prav … doma

Najprej, da se pričnemo vesti lepše do samih sebe.

Prva stopnja izboljševanja stanja: Samemu sebi priznati, nisem idealen, nisem najboljši, imam pa vse pogoje, da postanem boljši do sebe in do drugih. Koliko ljudi je takih, ki to priznajo?

Priznati tudi to, da nas je sedaj ustavilo nekaj zelo grdega, da pa lahko prav ta čas izkoristimo za nekaj dobrega. Da je sedaj čas, da se lepše vedemo najprej doma, da se bomo nato lepše vedli tudi v službi… na uradu… ko bomo s strankami.

Izkoristimo čas, in se posvetimo čiščenju podstrešja, najprej tistega med levim in desnim ramenom….no, tudi tistega pravega, pa naših kleti, pobrišimo pajčevino….tudi tisto v trebuhu.

Neustrezni odnosi, ki nam zmanjšujejo tudi produktivnost, se odražajo na zelo širokem prostoru.

Mogoče ste že slišali domino efekt, ki gre nekako tako:

»Šef v službi grdo, na glas okrega zaposlenega. Ta pride domov in nadere ženo. Žena nahruli sina, sin pa brcne mačko«.

Sedaj je čas za čiščenje, notranje in tudi zunanje. Sama sem se že odločila,  spremljam informacije, vendar zelo, zelo  kontrolirano.

Spremljajmo informacije, vendar vmes le naredimo še kaj koristnega

V petek zjutraj se mi je namreč zgodilo, da sem se sama zasačila, kako postajam panična. Živim v neposredni bližini ene izmed fakultet, dobesedno ob cesti. Ura 7.30 zjutraj, ulica je bila prazna. Ljudi, ki bi šli v službo, študenti na predavanja, nekateri celo na sprehod, ni bilo nikjer. Že sama tišina mi je povzročala tesnobo, meni psihologu. Ja, tudi jaz sem samo človek.  

Še dobro, da sem imela zadnjo službeno pot do Velenja. No, po glavnih ulicah v Ljubljani je bilo kar nekaj prometa, po avtocesti tudi, tako avtomobilov kot tovornjakov. Že zavedanje, da nisem sama na cesti, me je umirjalo.

V Velenju sem želela zaviti še do trgovine, misleč, da tam ne bo take gneče, kot v Ljubljani. Ker je Velenje že mesto, z več ljudmi, je bila situacija podobna kot v glavnem mestu. Pa sem po nakupih odšla v manjši kraj, kjer je bilo stanje že bolj umirjeno.

Tisti, ki imamo veliko terenskega dela, že kar nekaj let opažamo, da življenje v manjših krajih poteka bolj umirjeno, da se ne hiti toliko. Vse se seveda odraža tudi na stopnji stresa in anksioznosti, ki ga je tam manj.  

Počistimo  s stresom

Sedaj je čas, da počistimo tudi ta naš stres. Knjižnice so sicer zaprte, nam pa stric na G….., ki vse ve, nudi marsikaj. Pojdite na splet, na You Tube. Tam je veliko izobraževalnih  vsebin,  koristnih informacij, ne samo na temo stresa, tudi na temo vodenja, sodelovanja, komuniciranja, prodajnih, pogajalskih veščin, kako optimizirati delo, delovni proces, katere so kompetence bodočnosti, kakšno bo delo v bodoče….

Naloga za nas, za naše sodelavce, ki so trenutno doma

Predlagajmo našim sodelavcem, da naj vsak pri sebi razmisli in zapiše,  kako bi spremenil delo na svojem lastnem delovnem mestu. Kaj predlaga, da bi bilo dobro spremeniti pri delovanju, pri poslovanju podjetja, naj napiše svoje rešitve, svoje pomisleke. Dovolimo sodelavcem  pokritizirati tisto, kar sami mislimo, da delamo prav.

Delo je sicer obstalo, vendar pa lahko delovne procese izboljšamo prav sedaj, ko imamo nekaj več časa prav za ta opravila, ki jih po navadi zaradi obilice zadolžitev ne uspemo realizirati. Spreminjajmo, da bomo spremenili.  

Prepričana sem, da bomo produktivnejši, ko se bomo vrnili nekoliko bolj spočiti. Ja, velja tudi zame. Čeprav osebno priznam, da sem trenutno še vedno v tisti »abstinenčni krizi«, ko se še ne morem sprostiti in uživati trenutek, kot pač je.

Bodimo v mislih s tistimi, ki jim je v teh dneh najtežje, s tistimi, ki so delovno najbolj obremenjeni.

Želim nam veliko pozitivnosti v tednu, ki je pred nami.

Nives Fortunat Šircelj, Zavod ZAPOSLISE

Delite to objavo

Nazaj na Blog