Kako organizirani ste, sem bila vprašana in sem padla na celi črti

Začne se z zelo pretkanim vprašanjem, ki ste ga velikokrat deležni, ko se prijavljate na delovno mesto. Saj veste, vsi si želimo zaposliti osebo, ki je visoko produktivna. To pa doseže, če je pri delu in v osebnem življenju seveda organizirana. Ta sicer zelo lepa lastnost pa ni vedno koristna, včasih je celo nezaželena.

Osebno veljam in tudi sama sebe ocenjujem za zelo organiziranega človeka. Kar nekaj let sem potrebovala, da sem, kljub temu, da sem za povrh še psihologinja,  ugotovila, da včasih ta lastnost ni dobra, in da se je zelo potrebno paziti, ali se s to lastnostjo pohvalimo ali ne, in če se, kako in kdaj to naredimo.

Začelo se je tako, da so me poiskali preko kadrovske agencije, če bi za neko veliko podjetje sprejela funkcijo direktorice kadrovske službe, sem sicer tudi jo. Seveda  je bilo potrebno iti tudi čez kar nekaj psiholoških testiranj.

Pri tem sem imela sama kar nekaj izkušenj, saj še dandanes uporabljam ta psihodiagnostična sredstva za različne primere.

Pa saj veste kako je to. Tudi, če  še bolj želiš in poskušaš odgovarjati na način, da si idealen, te ti testi najdejo in prikažejo kar realno sliko. Da se razume, ni seveda vse samo v testih. No, to  je tema že za drugi članek.

In veste kje so me našli. Postavili so mi zelo pretkano vprašanje…. Kako si planirate dopust?

1. Ali se prepustite vsakemu dnevu posebej in si dopusta ne planirate podrobno, ali pa…
2. Si planirate vsak dan posebej in to od zjutraj, ko vstanete in do večera, ko greste spat.

Poskušajte na to vprašanje odgovoriti tudi sami.

Seveda sem obkrožila in razložila, da sem  oseba, ki ima vse splanirano vnaprej, od jutra do večera.  Meni je bilo kristalno jasno, da imam na tak način največ od dneva jaz osebno in še vsa moja uboga familija, ker sem bila seveda pri planiranju glavna jaz.

Vedela sem, da ne glede na to, da je bilo vprašanje čudno, da ima neko povezavo  z delom. Saj sem tudi v resnici zelo organiziran človek. Vse planiram vnaprej, da se ja ve kaj vse je potrebno narediti. In sem mislila, da sem odgovorila najbolje kot sem lahko. Napaka.

Tukaj se je skrival tisti »keč«.  Rabila sem kar nekaj  let in izkušenj, da sem ugotovila, da lastnost za katero sem menila, da je zelo zelo dobra, velikokrat ni dobra.  

Kdaj ni  dobro biti preveč organiziran?

Pojasniti sem namreč morala, kaj bi naredila, če mi vse ne bi šlo po planu. Kaj bi naredila v takem primeru, kako bi reagirala, kako bi se znašla. In tukaj sem nato sama sebi priznala, da bi imela v tem primeru kar težave.

Kako prestaviti že planirano, kako vse spremembe na novo organizirati in to zelo hitro, če se plani porušijo

• Absolutno je potrebno planirati aktivnosti, si narediti  plan A, pa B, včasih tudi C. Ti rezervni plani nam omogočajo, da se pripravimo vnaprej, kako bomo reagirali, kaj bomo narediti, če se prvotni plan poruši. 
• Lahko se zgodi tudi nekaj desetega. Zato se zavedati, da se lahko zgodi, da ne gre niti po planu A, niti B, niti C, da se zgodi brez naše volje plan Z.

• Tak način delovanja, se pravi znati se prepustiti toku življenja, nam omogoča uvide, da življenje ni vedno predvidljivo, da se dogodki zgodijo brez našega odobravanja ali pristanka. Da se velikokrat nekaj zgodi, ker je  pač tako namenjeno.

Na nekatere situacije enostavno nimamo vpliva. In ko se nam zgodijo take, seveda so to vedno  zahtevne, neprijetne situacije, je dobro, da v takih situacijah znamo ohraniti mirno kri. Ker, če imamo trezno, mirno glavo, lahko prvotne plane predrugačimo, ali jih realiziramo na drugačen način.

Premalo smo odkriti do sebe in do drugih

Premalokrat si upamo priznati, da življenje ni idealno, in da si ga je nemogoče planirati vnaprej.  Premalo nas o tem učijo v šoli, premalo nas o tem učijo tudi starši.

V zadnjih letih idealiziramo prav to… uspeh tistih, ki jih vidimo, ali pa nam celo sami povedo, da so  najlepši, najboljši, da so idealni. Ni vse idealno, čeprav se idealno od daleč vidi, da je idealno.

Še vedno je zelo malo takih, ki priznajo, da so v bistvu imeli več padcev, kot zmag. Vendar so jih prav ti padci naredili močnejše, okretnejše.

V zadnjih dneh, po teh katastrofalnih poplavah še bolj vidimo, da se je veliko ljudem v parih minutah življenje obrnilo na glavo. In v tistem trenutku, ko se je to zgodilo, so morali ne glede na vse, ohraniti mirno kri in reagirati takoj.

Če nismo  pripravljeni na spreminjanje planov,  nam to neuresničevanje  ubije odpornost, smo vedno bolj v stresu. Take situacije so ubijalci tudi zaupanja v samega sebe. Zgubljamo na samozavesti.

Zato imejmo več kratkoročnih  planov, več majhnih planov. Za tistega, ki ga dosežete bodite ponosni in se za vsakega posebej nagradite, pohvalite. In nato začnite z realiziranjem drugega, novega manjšega plana. Tako najlažje pretentamo naše možgane, ko v težkih situacijah začnejo paničariti in se obnašajo neracionalno.

Pa bodimo vse bolj spontani. Ni potrebe, da bi bilo prav vse splanirano, organizirano.

Nives Fortunat Šircelj