»Lapsusi, ki sem si jih privoščila kot zaposlena na Delu«, …in bila zaradi tega preganjana s strani hudih oglaševalcev, pa tudi s strani kriminalistov.

Je bilo luštno. Danes mi spomini kar vrejo na površje. In ker je ravno vikend in ker vemo, da je smeh pol zdravja, moram deliti z vami, kaj vse se mi je zgodilo,  ko sem bila zaposlena na Delu.  Saj veste, tisti, ki dela tudi greši.

Delo praznuje 60 let delovanja, in del te ekipe sem bila, sicer res kar nekaj let nazaj tudi sama. To je bila moja prva zaposlitev. Najprej sem delala kot študentka, nato sem se tam redno zaposlila.

Delala sem v oddelku oglasov, ki je bilo prva leta locirano na Šubičevi ulici. Takrat je bilo oglaševanje v Delu zelo, zelo popularno. Teh oglasov je bilo na nekaj  straneh. Prodajalo se je vse, od hiš, avtov, do koz z velikimi parklji in krav. No, bile so tudi ženitne ponudbe.

Pisanje oglasov je izgledalo tako, da smo pisali na posebne liste na pisalni stroj. Nato je to kurir odnesel v »Črno vdovo – tako se še danes reče stavbi Dela«, v tiskarno, kjer so zadevo pripravili za objavo. No in jaz sem natipkala veliko oglasov, eden je bil še posebej zanimiv.

Oglas je bil objavljen, nakar me drugi dan gospod, ki je bil sicer prijazen, pokliče in z nebogljenim glasom reče: »Gospa, jaz ne prodajam psička, jaz prodajam fička.  Moja malenkost je namreč napisala: »Prodam psička, letnik 1988, dobro ohranjen, bele barve«. Pa ni bil psiček temveč Fiček, tako se je po domače reklo Zastavi 750. Še dobro, da sem imela prijaznega šefa.

No, nato je bil nekaj časa mir, pa sem spet ustrelila kozla. Ta je bil večji. Čeprav nisem bila prva, ki se ji je zgodila neljuba situacija.  Ljudje so, kot bi rekla Svetlana Makarovič »Slovenceljni«.

Natipkala sem osmrtnico z imenom in priimkov, kjer sem seveda zapisala tudi datum pogreba in osmrtnico oddala. Tudi drugi  niso registrirali, da je bil  datum pogreba v bistvu r0jstni datum zelo znanega in seveda še živečega Slovenca, ki je deloval v predsedstvu takratne Republike Jugoslavije. K sreči, so bili kljub vsemu ljudje bolj strpni, tako da kakšnih ovadb nisem bila deležna.

Ja, sem jo pa bila deležna, ko sem, takrat sem bila že zaposlena kot vodja kadrovske službe naredila napako in pri razpisu za zasedbo delovnega mesta na Kosovem napisala v oglasu objavljenem v Delu, da bo delo potekalo v Republiki Kosovo,  Kosovo pa ni bilo samostojno.  No, takrat pa so se oglasili možje iz Veleposlaništva Srbije in kriminalist osebno, in me povprašali po zdravju.

Ja, ko sem bila vodja odnosov z javnostmi na Gospodarskem razstavišču, sem se seveda tesno »bratila« z Delovimi novinarji in to z velikim veseljem. Tam pri nas na Gospodarskem razstavišču, je bila restavracija Turist. Na drugi strani, še vedno na Dunajski, je bil pa bife Šibenik. Ja, povezano z morjem ne? In so potovali od Šibenika s »trajektom- to so bile zebre na cesti, tako so si sami poimenovali pot«, do Turista.

A ni bilo lepo? Na razdalji 20 metrov, dve destinaciji za nabiranje moči in energije. Pa da ne boste mislili, da niso delali, res pa je, da so delali v »ustvarjalnem neredu«. Tisti Turist je bil še posebej prikladen, ker je bil nekoliko skrit, oziroma iz okna si videl, kdo prihaja  po koga. Če je bil obraz mrk, jezen, korak pa strumen, hiter, se je seveda novinar skril, no, tudi k meni v pisarno. Ali pa sem na vrat na nos priletela in smo imeli kar naenkrat sestanek.

V tistih časih sva marsikatero rekla tudi z Marjanom Skumavcem. V  devetdesetih, so se v oddelku publikacije Marketing Magazin odločili, da je prišel čas, da se pričnemo v Sloveniji učiti lobiranja in političnega marketinga. Seveda so bile vse novosti na Gospodarskem razstavišču. In kot dodano vrednost, smo prosili Marjana Skumavca, da je imel na dogodku svojo razstavo slik. Meni so bile njegove slike res všeč. Ja, veliko jih je bilo prav na temo prometnih nesreč. Na teme, ki jih je pokrival v njegovi redni rubriki »Mala nočna črna kronika«. On je namreč poleg zelo zahtevnih nalog, ki jih je opravljal v Delu, pisal tudi kaj in kje so se dogajale prometne in druge nesreče, pa če se je kdo stepel in podobno. Vse to je pisal na humoren način, seveda je zraven narisal tudi kakšne karikature. In meni je bila všeč slika, kjer prikazuje obris neke prometne nesreče.

In jaz sprašujem po Delu, ali bi se splačalo to sliko kupiti, ker cena  ni bila ravno nizka. In so mi seveda prijatelji novinarji svetovali tako: »Ja Nives, nujno, kupi jo. Veš, Skumi je bolan, saj veš tista njegova »bevanda«. Vprašanje, koliko časa bo še med nami. A on v najboljši formi, in so me seveda mlado, naivno prepričali, no, saj sem se pustila prepričati. Sliko sem kupila. Imam jo v dnevni sobi, in vsakič, ko jo pogledam se spomnim njega, naših skupnih let v Delu iz z Delovimi zaposlenimi.

Ja,  tudi novinar Dejan Vodovnik mi jo je ušpičil. Moja glavna zadolžitev pri  sejemskih prireditvah je bilo delo z novinarji in tudi sprejemanje govornikov, pomembnih gostov.

In mi enega lepega dne Dejan pravi. Jutri bo v Delu izšel članek o tebi. In je izšel, na mojo žalost. Zelo prijazno je s sliko in besedo zapisal:« Zunanji minister Dimitrij Rupel, je bil na obisku na Gospodarskem razstavišču, a zadolžena za odnose z javnostmi in protokol si ni želela pokvariti frizure in mu ni posodila dežnika. Pa še slika je bila zraven. Jaz z dežnikom, gospod Rupel pa brez. Seveda je vse priredil, vključno s fotomontažo. Jaz sem jih pa slišala od direktorja in se morala zagovarjati.  Takrat so bili novinarji nekaj svetega, oni se pa že niso izmišljevali in prirejali informacij.  

Joj, kako je bilo luštno. To so spomini, ki bodo z mano za vedno.

Verjamem, da se na vsakem delovnem mestu dogajajo lapsusi in prav je tako. Tisti, ki dela tudi greši. In če smo povezani, če zaposlenim dovolimo, da se imajo v teh osmih ali več urah tudi luštno, je delovna učinkovitost gotovo višja.

Želim vam moč odprtega duha in uma.

Nives Fortunat Šircelj, Zavod ZAPOSLISE