Ko te življenje posede na rit

Ko te življenje posede na rit

Življenje je sestavljeno iz vzponov in padcev. Če si to priznamo, nam je takoj lažje. Najtežje si je seveda priznati, da ni vse tako kot bi moralo biti.  In šele takrat, ko pademo, je odvisno od vsakega posameznika posebej ali vstanemo, ali iščemo krivce in smo zaradi tega še vedno na zadnji plati. Nekoga, ko pade, to zelo zaboli, drugega malo manj. Tretji se pobere tako hitro, da niti ne registriramo, da je bil pravkar na svoji  najnižji točki.

Ni res, da smo sedaj vsi v istem čolnu.

  • Za nekoga je ta čoln prevelik in iz njega težko črpa odvečno vodo, ker je pri tej življenjsko pomembni nalogi sam.
  • Za nekoga je pretesen, ker je zraven njega še veliko drugih, ki bi se radi iz njega rešili. Zaradi kaotičnosti hodijo eden po drugem in v bistvu škodijo samim sebi.
  • Za nekoga je celo odrešilna bilka, ker je vanj pravkar splezal.
  • Nekdo si je zgradil takega, da ima v njem vso orodje, ki mu pomaga, da obstane na vodi ne glede na valove, ki se podijo okrog njega.

Vsak dojema situacijo drugače. Res pa je, da smo vsi v istem oceanu. Ta ocean od nas zahteva usklajeno reagiranje, usklajeno prilagajanje.

Tudi za upravljanje čolnov so najpomembnejši ljudje. In če imamo v tem našem skupnem oceanu različne čolne, je nujno ugotoviti kako naj ljudje delujejo, da se bodo čolni obdržali na gladini, sicer velikokrat razburkanega morja.

Tisti, ki bo samo gledal kaj dela nekdo v drugem čolnu, bo ob prepotreben čas, in njegov čoln se bo potopil, skupaj z njim.

Tudi v poslu je enako. Ni dobro gledati kaj  dela konkurenca. Bolje  je iskati svoje, nove, še neprehojene poti.

Psihologi dobro vemo, da je v vsakem zahtevnem, stresnem obdobju, kjer so posledice ali žrtve lahko velike, reagiranje ljudi vedno enako.

Velja za situacije, ko se nam zgodi krivica, ko zbolimo, ko se nam poslovi najbližji, ko zgubimo službo, ko se ločimo, ko imamo težave v poslu.

Vedno so stopnje do rešitve ali še večje pogube.

Jih pa nekateri premagajo prej, nekateri zelo počasi. Nekateri pa se na žalost ne premaknejo, zato se zgodijo najslabši scenariji.

Katere so te stopnje reagiranja:

  1. ZANIKANJE. V težkih situacijah zanikamo, da je karkoli narobe. Podzavestno si nataknemo  plašnice z željo, da bi videli samo tisto, kar želimo videti. V tej fazi zavestno ne želimo objektivno pogledati na situacijo. Težav ni, smo v nekem balončku, ki nas varuje pred soočanjem z resnico. Ta stopnja nam služi kot obrambni mehanizem, s katerim omilimo zahtevno obdobje.
  2. JEZA. V drugi fazi smo že zaznali, fizično občutili, da je nekaj narobe, zato postanemo jezni na vse. Prepričani smo, da so drugi krivi za stanje, v katerem smo se znašli. Krivimo državo, sistem, kraj v katerem smo, zdravnike, Kitajce, Italijane, tudi delodajalce. Najpogosteje se jezimo na zunanji svet, velikokrat tudi sami nase.
  3. POGAJANJA. V tej fazi želimo dobiti še eno priložnost, vendar na način, kot da se ni nič zgodilo. Velikokrat se takrat poslužujemo manipulacij in zahtevamo hitre potrditvene odgovore. Na primer, zagarantirajte mi, da se bo kriza kmalu nehala. Zakaj mi ne poveste, kdaj se bo nehala. Nič mi ne pomagate, zahtevam, da mi pomagate. Vsi skupaj ste zanič.
  4. DEPRESIJA, ŽALOST. Ko prve tri faze minejo, lahko je to kratko ali daljše obdobje pride čas, ko se enostavno soočimo z nesrečo, krizo, težkim stanjem. Takrat težko situacijo vidimo še preveč jasno, zato postanemo depresivni, anksiozni.
  5. SPREJETJE STANJA. To je faza uvida v realnost. Šele takrat smo pripravljeni vlagati vase, v svojo prihodnost, kar pomeni spreminjati sebe, spreminjati način delovanja, v primeru podjetij spreminjati način poslovanja.
  6. IZBOLJŠANO STANJE. Ko se začnemo spreminjati, se prične stanje izboljševati, ker ne iščemo več, kdo vse je kriv za težave, temveč smo že fokusirani na rešitve. Vemo pa, da tisti, ki išče, tudi najde. Če iščeš probleme najdeš probleme, če iščeš rešitve najdeš rešitve.

STOPNJE REAGIRANJA

Tudi osebno sem »prizemljena«. Moje delo ne poteka na način, kot sem ga bila vajena do sedaj. Najbolj namreč uživam ravno v stiku z ljudmi. Ker pa sem bila v karieri, kot vodja kadrovskih služb, deležna že dveh gospodarskih kriz, vem, da mi ne ostane drugega, kot da tudi sama črpam  iz svojega čolna kolikor le lahko to odvečno vodo. In da moram biti pri tem zelo inovativna, prilagodljiva, pozitivno naravnana.

V zadnjem času se veliko ukvarjam z delovanjem naših možganov. Sama sebe sem se zalotila, da sem v enem izmed zgoraj zapisanih tipičnih stanj. Nisem edina, tako mi pravijo tudi drugi. V ponedeljek sem na ulicah videla prve avtobuse. Zame to pomeni nekako spet vsaj kolikor toliko normalno delo, no, da sem odkrita več dela. Pa veste, da sem se v tem času naučila uživati in delati z nižjimi obrati  in da bi jaz to obdobje še kar podaljšala. Kar pa po finančni in umski plati, niti pod razno ni dobro. Motiviram pa se za višanje obratov lahko le sama.

Tisti, ki so okusili dolgotrajno brezposelnost vedo, tako pravijo tudi svetovalci na ZRSZ, da se ti brezposelni kar nekako zabubijo in jim ni več težko, da so brezposelni. Tako stanje jim postane domače, se ga navadijo, zaposlitve niti ne iščejo več. Znajo pa našteti kdo vse je kriv, da zaposlitev ni. Njihovi standardi se jim znižajo, in jih niti ne želijo več zvišati.

Da ne bo narobe razumljeno. Obdobje, ki ga trenutno doživljamo, in se bo še stopnjevalo, kar se tiče števila brezposelnih, je drugačno od zgoraj zapisanega.

Podjetja sedaj rešujejo vitalne dele. Vendar se bo tudi tokrat pokazalo, da bodo nekateri, ki bodo ali so že izgubili službe, službe dobili hitro nazaj, ker se ne »zaciklajo« v posamezni fazi reagiranja na zatečeno stanje.

V mislih sem z zaposlenimi v Gorenju. Pri njih sem imela res veliko število delavnic, z veliko skupinami. Res sem ponosna, da sem bila lahko z njimi in med njimi. Malo je takih podjetij, kjer zaposleni delodajalca ne kritizirajo, so optimistični, pripadni. In to v času že pred menjavo lastništva in sedaj, po menjavi. Resnično so nam lahko vzor. Gotovo imata zato zasluge njihova kadrovska služba in vodje, ki te zaposlene znajo motivirati. Te zaposlene nihče ni silil v nobene delavnice, prišli so sami od sebe, pa ne samo na moja srečanja. Zavedajo se pomena vseživljenjskega učenja. Učili so se računalništva, pa tujih jezikov, pa kako postati bolj samostojen, kako voditi, kako komunicirati in delovati ob zahtevnih situacijah, kako delovati vitko.

Vem, da se bodo tisti, ki bodo postali brezposelni, ko bo te krize konec  hitro zaposlili nazaj v svojem lastnem podjetju, ali pa našli drugega delodajalca. Tak način delovanja možganov je ustrezen. Iti skozi faze dojemanja, do zadnje zaključne faze.

»Ovire so tiste grozne stvari, ki jih vidite, ko umaknete pogled od vašega cilja« – Henry Ford

»Vsi smo v blatu, vendar nekateri še vedno gledajo proti zvezdam« –  Oscar Wilde

»Ne moreš biti, če prej ne vidiš tega, kar želiš biti« – Nives F. Šircelj

Želim vam vse dobro.

Nives Fortunat Šircelj, univ. dipl. psih.; NLP praktik, NLP mojster, Zavod ZAPOSLISE

Delite to objavo